Ob koncu branja boš spoznal:
zakaj je večina ljudi danes presnovno nezdravih,
kakšna je resnična statistika in zakaj je stanje verjetno še slabše,
zakaj tehtnica ne pokaže celotne slike,
kaj pomeni razmerje med pasom in boki (WHR) in kako ga izmeriš doma,
kako trebušna maščoba vpliva na hormone, stres in energijo,
kako pomagajo mikrohranila – magnezij, tiamin (B1), riboflavin (B2), niacin (B3) in kalcij,
zakaj ima smisel redno meriti temperaturo in utrip,
zakaj ne izpuščaj obrokov,
in kako deluje Fasting Mimicking Diet (FMD) – nadzorovan “mini post”, ki spodbuja obnovo celic in mitohondrijev.
Pa začnimo…
Danes je presnovno zdravje izjema. Kar 88 odstotkov odraslih je presnovno nezdravih. Samo eden od desetih se približa temu, kar bi človeško telo moralo biti, če bi delovalo v ravnovesju. Težava ni v pomanjkanju znanja, temveč v napačnih sklepih, ki so postali del kolektivnega prepričanja. Napačne razlage so se, skozi ponavljanje, spremenile v dogmo. Ko so postale del uradnih smernic, se je razmišljanje ustavilo. Nihče se več ne vpraša, ali imajo še stik z resničnostjo.
»Le približno 12,2 odstotka odraslih izpolnjuje kriterije metabolno zdravega stanja, brez povišanega krvnega tlaka, inzulinske rezistence ali dislipidemije,« ugotavlja raziskava Araújo in sodelavcev (2019). Podatek je star komaj nekaj let, a v tem času se je stanje le še poslabšalo. Pandemija, sedeče delo, manj gibanja in vseprisoten stres so le pospešili proces, ki je bil že dolgo v teku.
V Sloveniji ima danes približno 60 odstotkov odraslih prekomerno težo ali debelost. Skoraj 40 odstotkov jih ima zamaščena jetra – kar pomeni 50-odstotni porast od leta 1990. Polovica prebivalstva ima preveč visceralne maščobe, tiste, ki se ne vidi vedno navzven, a močno določa presnovno sliko. Pogosto jo razkrije le trebuh, medtem ko ostanejo roke, noge in obraz vitki. Suhi debeluhi, bi lahko rekli. Ni ista zgodba kot pri klasični debelosti, kjer se maščoba porazdeli enakomerno po telesu.
Visceralna maščoba je drugačna – kopiči se predvsem okoli notranjih organov in s tem neposredno vpliva na presnovo, hormone in vnetne procese. Pogosteje jo najdemo pri ljudeh s prekomerno težo, vendar ne izključno. Tudi vitka oseba jo lahko ima, medtem ko vsak debel človek ne. Korelacija obstaja, a ni kavzacija. Odvečni kilogrami sami po sebi še ne pomenijo presnovne ogroženosti, tako kot vitkost še ne pomeni zdravja. Prav tu se skriva paradoks sodobne presnove – tisto, kar se zdi zdravo navzven, je lahko notranje v zastoju, in obratno.
Povprečen odrasel Slovenec jemlje dve do štiri zdravila hkrati. Po petinšestdesetem letu pa skoraj šest. Polovica starejših jemlje pet ali več zdravil naenkrat (Jelenc et al., 2017). Sistem se odziva mehanično: novo zdravilo za vsak simptom, ne za vzrok. Statini, antihipertenzivi, metformin, inzulin, zaviralci protonske črpalke, GLP-1 agonisti – seznam se daljša, a temeljno vprašanje ostaja: ali zdravimo človeka ali njegovo številko v laboratorijskem izvidu?
Če bi lahko pogledali v notranjost celice, bi videli preprost princip – dve sili, ki si nasprotujeta in se dopolnjujeta: shranjevanje in sproščanje energije. V zdravem organizmu sta v ravnovesju, kot vdih in izdih. Pri mnogih pa ravnotežje izgine. Prevladuje shranjevanje, telo se zapre v obrambni način. Varčuje, kopiči, zavira porabo. Ne proizvaja več toplote, ampak jo varuje. In prav tu se začne počasna spirala navzdol – utrujenost, hormonsko neravnovesje, debelost, vnetje, kronična bolezen.
Središče tega procesa je visceralna maščoba – maščoba, ki se kopiči okoli notranjih organov. Je nevidna, zato varljivo varna. A v resnici deluje kot presnovna blokada. Magnetnoresonančni posnetki jasno pokažejo razliko: levo telo z visokim deležem visceralne maščobe, desno z nizkim. Bela področja na sliki označujejo maščobno tkivo, ki pri prvi osebi objema organe kot zaščitni ovoj. A ta »zaščita« je lažna. Namesto da bi ščitila, duši.
Ta razlika ni zgolj estetska – je biološko stanje. Maščoba, ki obdaja organe, ni pasivna zaloga energije, temveč dejaven presnovni organ. Sprošča vnetne signalne molekule, spreminja občutljivost na inzulin, vpliva na delovanje ščitnice in jeter ter določa, kako učinkovito telo proizvaja in uporablja energijo. Vse to se začne dogajati tiho, dolgo preden opazimo spremembo na tehtnici.
Tehtnica zato postane zavajajoče orodje. Prikazuje maso, ne pa zdravja. Ne pove, ali kilogrami prihajajo iz mišic, vode ali maščobe, še manj pa razkrije njihovo razporeditev. Indeks telesne mase (BMI), ki ga uradne smernice še vedno uporabljajo kot temeljni kazalnik, ne loči med mišičasto in zamaščeno postavo. Oseba lahko na papirju spada v območje “normalne teže”, a ima presnovni profil nekoga z izrazito debelostjo. V praksi to pomeni, da lahko nekdo, ki tehta 70 kilogramov, deluje vitko, vendar ima notranjo presnovo telesa, težkega sto.
Pomembnejše od teže je torej vprašanje, kam se maščoba nalaga. Podkožna maščoba je večinoma inertna – deluje kot mehanska zaloga energije in ne povzroča večjih presnovnih zapletov. Visceralna maščoba pa je povsem druga zgodba. Je hormonsko aktivna in deluje kot vnetni organ, ki nenehno pošilja stresne signale po telesu. Sprošča citokine in prostaglandine, vpliva na ravni inzulina, kortizola in spolnih hormonov ter s tem preoblikuje notranje okolje celice.
Deluje tiho in postopno. Ne boli, ne opozarja, a sčasoma spremeni presnovno logiko telesa – iz uravnoteženega sistema v stanje stalne napetosti in pomanjkanja energije. Človek se utrudi, ohladi, zbudi ponoči, potrebuje več kofeina, več hrane, da doseže enak učinek. Presnova ne propade čez noč, temveč se preprosto počasi ustavi.
V naslednjem delu bomo pogledali, kako si lahko z razmerjem med pasom in boki (WHR) doma natančno izmeriš to tveganje, kaj pomenijo rezultati in zakaj je trebušna maščoba veliko več kot le “odvečna teža”.
WHR – razmerje med pasom in boki
Najenostavnejši način, da oceniš, ali se tvoja teža kopiči nevarno, je razmerje med obsegom pasu in boki – WHR (waist-to-hip ratio).
Meritev je preprosta, natančna in ne zahteva laboratorija.