Štirje od petih, ki jemljejo zdravila za ščitnico, pravijo, da kljub terapiji niso v redu.1
Za trenutek razmisli o številki.
Gre za najpogosteje predpisano zdravljenje najpogostejše avtoimunske bolezni v razvitem svetu, vendar večina bolnikov pove, da ne pomaga tam, kjer največ šteje: pri počutju, vitalnosti in občutku, da telo predstavlja podporo, ne vsakodnevno breme.
Ponavljajoče zgodbe, ki jih srečujem: ženska v zgodnjih štiridesetih, redki lasje, stalna napetost v telesu, tehtnica vsakič pokaže kilogram več; moški v tridesetih, mrzle roke, upočasnjena prebava, iz ordinacije odide z receptom za statin, čeprav mu nihče ne pojasni, kaj se dogaja; mati dveh otrok, ki se po drugi nosečnosti ni več opomogla, od treh specialistov sliši isto: pri teh letih je to običajno.
Diagnoza pove eno. Telo trdi drugo. Na koncu zaupamo izvidu. Težave pa ostanejo.
Po izobrazbi sem veterinar. Znanje pa kasneje nadgradil kot prehranski terapevt s poudarkom na ščitnici in presnovi. Nenavadna kombinacija, katera je izpadla kot najboljše naključje mojega (ne)formalenga šolanja.
Veterinarska in humana medicina proučujeta iste hormone, presnovne poti in bolezni, vendar do cilja prideta iz različnih ustanov, literature in poklicnih okolij. Veterinar, izšolan v primerjalni fiziologiji, in zdravnik, ki prilagaja odmerek zdravila, gledata isti sistem skozi različni leči. Vsak opazi nekaj, kar drugi spregleda. K razdrobljenosti se bomo še vrnili, saj je eden od razlogov, da težava v središču besedila ostaja slabo razumljena.
Ko začneš delati s strankami, pričakuješ raznolike zgodbe. Pester dan, poln izzivov. V resnici pa dobiš ponavljajoč vzorec: iste težave, isto zagotovilo, da so izvidi v redu, isto neučinkovito reševanje problema, isto počasno izgubljanje zaupanja v lastno telo, isti obup. Prepoznaven vzorec, ki ga enkrat opaziš in začneš prepoznavati povsod.
Uradna razlaga Hashimotovega tiroiditisa gre takole: genetsko dovzeten človek pride v stik z neznanim sprožilcem, izgubi imunsko toleranco, imunski sistem začne napadati organ, ki postopoma izgubi svoje funkcije. Razlaga je brezhibna, zgodba gladka, zdravljenje logično.
Trditve imajo osnovo. Problem je drug: razlaga upošteva le del zgodbe in glede na rezultate ponuja slabe rešitve.
V medicini polovična razlaga, ki utiša vprašanja, povzroči več škode kot odkrito priznanje neznanega.
V nadaljevanju preberi:
Kaj, če štirje od petih bolnikov ostanejo brez izboljšanja zato, ker zdravljenje naslovi posledico, vzrok pa ignorira?
Kaj, če protitelesa niso vžigalica, temveč ekipa, ki čisti tkivo, poškodovano že prej?
Kaj, če ima ščitnica vgrajeno ranljivost, kakršne drugi organi nimajo, in zato zaščita prva popusti?
Kaj, če je pogostejše obolevanje žensk povezano z zdravjem matere, babice in z napačno razlago estrogena?
Kaj, če okno za podporo obstaja dlje, kot trdimo, in ga tiho zapiramo, medtem ko čakamo, da je tkivo dovolj poškodovano?
Vsebina je obsežna, saj zahteva razumevanje. Kdor išče rešitev v teh alinejah, naj odgovore poišče drugje. Vendar pričakuj, da boš našel še več podobnega.
Ima tudi osebno noto. Hipotiroidizem dobro poznam, zato je motivacija še večja. Gledam isto zgodbo, a vidim drugačno sporočilo.
Preberi, razmisli in presodi. V najslabšem primeru ostane vse enako, v najboljšem pa izveš kaj novega, zaideš v neznane vode in kdo ve, kaj odkriješ.
P. S. Kam pridemo, če vsi mislimo enako?